S turo začnemo pri Zgornjem Belopeškem jezeru. Sprva po cesti, nato po gozdni poti sledimo markacijam za plezalno pot Via Della Vita. Ko pridemo na odprt svet, se v grušču pot mestoma izgublja, zato je pri sledenju markacij potrebno kar nekaj pazljivosti. Sicer pa je smer jasna, strme stene, čez katero poteka smer, ni moč zgrešiti.
Pot Via della Vita velja za eno težjih v naših gorah. Če odmislimo zračni odsek v osrednjem delu, se zazdi, da je še najtežji vstop, kjer moramo ob potrganih varovalih splezati v gladek žleb. Nadaljevanje je lažje. Čez police se povzpnemo do znamenite gladke stene, katero preplezamo s pomočjo verig in skob. Na vrhu sledi izstop čez atraktivno prečnico, nad katero nas pričaka še nekaj plezalnih odsekov, ki nas pripeljejo v gruščnat svet. Po poti nadaljujemo do razcepa poti. Leva pot se nadaljuje proti vrhu Vevnice, mi pa se usmerimo desno, proti bivaku Tarvisio na Robu nad Zagačami.
Od bivaka nadaljujemo naprej proti zahodu, v smeri izrazitega žlebu, ki se spušča spod Malega Koritniškega Mangarta. Markacije tod niso najbolj sveže in jih hitro izgubimo. Še dobro, da je smer jasna. Višje pridemo do varoval, čez katera se povzpnemo na vrh. V kaminu se zazdi, da je vzpon skozenj še težji od Poti življenja.
Težav je tu konec. Po grebenu sledimo možicem, ki nas odpeljejo do markirane poti, katero dosežemo malo pred Hudo škrbino. Po atraktivni, ozki stezici, nadelani v strme trave, nadaljujemo do stika z italijansko potjo na Mangart, po kateri se povzpnemo na vrh.
Z Mangarta se po slovenski poti spustimo na Mangartsko sedlo, s katerega se skozi Plazje vrnemo nazaj na izhodišče. |
