Parkirišče ob informacijski točki pri vstopu v dolino Cimoliana (Ponte Compol) je izhodišče te velikopotezne ture. Tu se v stransko dolino Val del Compol odcepi markirana steza proti bivaku Greselin. Po dobre pol ure lagodnejše hoje se začne vzpon v pravem pomenu besede. Strmina, na kakršno naletimo v nadaljevanju poti, je izredna in, do nekaj 100 višinskih metrov pod bivakom, ne popusti. Vendar pa je trud poplačan. Na prelepem travnatem pomolu nas pričaka bivak ter trop kozorogov. Kraj je kar pravšnji za krajši oddih.
Od bivaka dalje je brezpotje. Možici nas čez trave popeljejo do vstopa v grapo, po kateri se povzpnemo na vršni travnik ter po njem do prevala na levi. Po gruščnati prečki nadaljujemo do pod stene, kjer nas obledele rdeče packe povabijo levo na gredino. Kljub temu, da so zelo vabljive, se jim opremo, ter smer, ki jo označujejo, prihranimo za sestop. Nadaljujemo s prečenjem proti desni do konca police, na katero se izteka žleb, ki predstavlja naš prehod na vršni del gore. Zdi se, da na najtežji del naletimo takoj po vstopu (II). Višje je svet lažji, skala čvrsta (I-II). Po 100 metrskem plezanju se znajdemo na gruščnatem pobočju, dobrih 200 višinskih metrov pod vrhom. Nadaljevaje je lahko.
Z vrha sprva sestopimo po smeri vzpona. Kaj kmalu se v desno odcepi varianta poti. Sestop poteka po širši grapi, smer nam kažejo možici in rdeče pike. Povsem na dnu nas pričaka najtežji del poti. Spust po robu gredine je izpostavljen in težaven. Slednjega si sicer lahko olajšamo s pomočjo vrvi, ki je nameščena od predhodnikov. A zaupanje v le to je stvar posameznika. Po sklenitvi zanke čez zgornje pobočje se izkaže, da bi bila obratna smer izvedbe ture primernejša, lažja.
Od stika s pristopno potjo, se po poti vzpona vrnemo nazaj v dolino. |
