Naj bo tokratni opis ture nekoliko drugačen…
Na samem začetku naj pojasnim, da smo vrh Pršivca osvojili povsem naključno. Plani so bili precej zajetnejši, vendar, kot se je izkazalo, zaradi precejšnje mere novozapadlega snega, le stežka izvedljivi.
Kaj nas je pripeljalo na ta prekrasen razglednik nad Bohinjem? Predvsem nerodnost, zaradi katere smo izgubili markirano pot prot Planini Viševnik, saj smo kmalu nad Črnim jezerom pristali na neoznačeni stezici proti Pršivcu. Kakšne konkretnejše sledi se že po slabe pol ure izgubijo, zato smo nadaljevali bolj kot ne po občutku. Kljub nekaj grmolazenja se je izkazalo, da le ta ni za staro šaro. Nad strmo steno Komarče smo se iskaje najlažjih prehodov povzpeli na vrh. Čeprav smo se med potjo večkrat spogledovali z zemljevidom se zdi, da je bila naša smer kar pravšnja.
Z vrha smo sestopili na Planino Viševnik. Kam naprej? Odločitev ni bila pretežka, saj je bilo tacanje po svežem snegu preveč mamljivo. Vrnitev v dolino tako še ni prišla v poštev. Čez Planino Ovčarija smo se zato povzpeli do Štapc ter od tod na Malo Tičarico.
Sestop? Do Koče pri triglavskih jezerih ter dričavo nadaljevanje do Savice, kjer se je krasna tura zaključila. |
